Demenca je sindrom, za katerega je značilen upad višjih kognitivnih funkcij.
Kognitivne funkcije so sposobnosti učinkovite uporabe možganov za smotrno vodenje življenja in reševanje problemov, s katerimi se srečujemo v vsakodnevnem življenju.
Gre za sposobnost učenja novih informacij, njihovega pomnjenja, procesiranja in uporabe v procesu odločanja, kar potrebujemo za kakovostno samostojno življenje.
Demenca ni ena sama bolezen, ampak gre za sindrom, ki ga lahko povzročijo številne bolezni.
Čeprav demenco pogosto povezujemo z izgubo spomina, ima lahko izguba spomina različne vzroke. Če ima oseba le težave s pomnjenjem, še ne pomeni, da ima demenco.
Alzheimerjeva bolezen je najpogostejša oblika progresivne demence pri starejših, ki ni ozdravljiva. Obstajajo pa še drugi vzroki za nastanek demence, med katerimi so nekateri tudi ozdravljivi, zato je iskanje vzroka nastanka demence ključno za načrt zdravljenja.
Vsebina članka
Kakšna je razlika med demenco in Alzheimerjevo boleznijo?
Demenca je krovni pojem za sindrom upada kognitivnih funkcij, Alzheimerjeva bolezen pa je ena od bolezni, ki ta sindrom povzročajo. Vsak bolnik z Alzheimerjevo boleznijo ima torej demenco, ni pa vsaka demenca posledica Alzheimerjeve bolezni.
Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence in po ocenah združenja Alzheimer’s Association predstavlja 60 do 80 odstotkov vseh primerov. Preostanek odpade na vaskularno demenco, demenco z Lewyjevimi telesci, frontotemporalno demenco ter na stanja, ki demenco samo posnemajo.
Razlikovanje ni akademsko vprašanje. Od tega, katera bolezen stoji za simptomi, sta odvisna potek in način obravnave; nekateri vzroki demence so ozdravljivi, Alzheimerjeva bolezen pa ni.
| Demenca | Alzheimerjeva bolezen | |
|---|---|---|
| Kaj je | sindrom, skupek simptomov | konkretna nevrodegenerativna bolezen |
| Obseg pojma | krovni pojem za več različnih bolezni | eden od vzrokov demence |
| Pogostost | zajema vse oblike | 60 do 80 % vseh primerov demence |
| Vzrok | žilni, degenerativni, presnovni, okužbe, poškodbe | kopičenje β-amiloida in proteina tau |
| Potek | odvisen od osnovne bolezni | postopno napredovanje |
| Ozdravljivost | nekatere oblike so ozdravljive | ni ozdravljiva, zdravljenje blaži simptome |
Simptomi demence
Simptomi demence se delijo na kognitivne, ki zadevajo spomin, govor, orientacijo in presojo, ter na psihološke, ki spreminjajo osebnost, razpoloženje in vedenje. Kateri se pojavijo prvi in kako izraziti so, je odvisno od bolezni, ki demenco povzroča, in od prizadetega predela možganov.
Kognitivne spremembe
- težave s spominom, ki jih običajno opazi nekdo drug,
- težave pri sporazumevanju ali iskanju besed,
- težave z načrtovanjem in organizacijo,
- težave z orientacijo,
- zmedenost in dezorientacija,
- težave pri presoji in reševanju problemov,
- težave pri reševanju zapletenih nalog,
- težave s koordinacijo in motoričnimi funkcijami.
Psihološke spremembe
- spremembe osebnosti,
- depresija,
- halucinacije,
- tesnoba,
- neprimerno vedenje (preklinjanje, neprimerno spolno vedenje …),
- vznemirjenost,
- paranoja.
Kdaj k zdravniku?
Obiščite zdravnika, če imate vi ali vaši bližnji težave s spominom ali druge simptome demence. Nekatere oblike demence so ozdravljive, zato je pomembno ugotoviti vzrok in te oblike čimprej pričeti zdraviti.
Vzroki za nastanek demence
Demenca nastane zaradi poškodbe ali izgube živčnih celic v možganih ter povezav med njimi.
Odvisno od področja možganov, ki je prizadeto, se lahko demenca prezentira z različnimi simptomi ter različno prizadene ljudi.
Demence lahko razdelimo na progresivne demence, ki so tiste, ki sčasoma napredujejo in niso ozdravljive, na bolezni, pri katerih je pridružena tudi demenca, ter na reverzibilne oblike demence.
Ali je demenca dedna?
Pri veliki večini bolnikov demenca ni neposredno dedna. Podeduje se lahko nagnjenost k bolezni, torej višje tveganje, ne pa bolezen sama.
Ločiti je treba dve vrsti genov. Deterministični geni bolezen dejansko povzročijo: kdor jih nosi, praviloma zboli. Pri Alzheimerjevi bolezni gre za mutacije v genih APP, PSEN1 in PSEN2, ki po ocenah združenja Alzheimer’s Association predstavljajo odstotek ali manj vseh primerov in se kažejo z zgodnjim začetkom, običajno med 40. in 55. letom.
Precej pogostejši so geni tveganja. Najbolj znan med njimi je različica APOE ε4, ki jo nosi 25 do 30 odstotkov populacije. Nosilci imajo večje tveganje, vendar mnogi nikoli ne zbolijo, ker na razvoj bolezni pomembno vplivajo tudi starost, življenjski slog in žilno zdravje.
Redkejše izjeme so dedne bolezni, pri katerih je demenca del bolezenske slike. Huntingtonova bolezen se deduje avtosomno dominantno, dedna je tudi ena od oblik Creutzfeldt-Jakobove bolezni.
Največji dejavnik tveganja za demenco ostaja starost, ne družinska anamneza. Če se demenca v družini pojavlja pri več sorodnikih in v zgodnjih letih, se je o genetskem svetovanju smiselno pogovoriti z zdravnikom.
Progresivne demence
Progresivne demence so tiste, ki sčasoma napredujejo in jih z današnjimi zdravili ne znamo pozdraviti. Sem sodijo Alzheimerjeva bolezen, vaskularna demenca, demenca z Lewyjevimi telesci in frontotemporalna demenca.
| Oblika demence | Kaj jo povzroča | Značilni zgodnji znaki |
|---|---|---|
| Alzheimerjeva bolezen | kopičenje β-amiloida in proteina tau | težave s pomnjenjem novih informacij, iskanje besed |
| Vaskularna demenca | okvara možganskega žilja, zaporedne kapi | upočasnjeno mišljenje, težave s koncentracijo in presojo |
| Demenca z Lewyjevimi telesci | skupki beljakovin v možganskih celicah | vidne halucinacije, nihanje pozornosti, znaki parkinsonizma |
| Frontotemporalna demenca | propad celic v frontalnem in temporalnem predelu | spremembe osebnosti in vedenja, motnje govora |
Alzheimerjeva bolezen
Gre za najpogostejšo obliko demence.
Čeprav vsi vzroki za Alzheimerjevo bolezen še niso poznani, strokovnjaki menijo, da je za nastanek Alzheimerjeve demence ključna kombinacija genetske nagnjenosti, okoljskih dejavnikov in življenjskega sloga.
V nastanek genetske nagnjenosti je vpletenih več genov; med pomembnejšimi naj bi bil gen za apolipoprotein E4 (APOE). To različico gena nosi kar 25-30 % populacije, vendar za boleznijo ne zbolijo vsi izmed njih, saj imajo okoljski dejavniki in življenjski slog pomemben vpliv.
Glavna proteina, ki sta pomembna za nastanek Alzheimerjeve bolezni, sta β-amyloid in protein tau. Ta proteina sta v možganih prisotna tudi pri zdravih osebah, pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo pa se začneta nepravilno zvijati in kopičiti v možganih, zaradi česar sta toksična.
Vaskularna demenca
Vaskularna demenca je druga najpogostejša oblika demence in nastane zaradi patoloških sprememb na žilah, ki oskrbujejo možgane.
Te spremembe, kot so na primer aterosklerotični plaki ali žilne anevrizme, lahko povzročijo možgansko kap, zaradi česar pride do prekinitve oskrbe možganov s krvjo in kisikom, kar pa povzroči poškodbo možganov.
Ena sama kap običajno ne povzroči demence, pač pa jo povzroči več zaporednih manjših kapi.
Odvisno od področja, ki ga kap zajame, so lahko simptomi vaskularne demence različni. Vaskularna demenca nastane nenadoma in se sčasoma, poslabšuje, še posebej če bolnik ponovno doživi kap ali »mikro-kap«.
Najpogostejši simptomi vaskularne demence so upočasnjeno mišljenje, težave s koncentracijo, težave s presojo, reševanjem problemov ter organizacijo.
Ti simptomi so običajno bolj izraziti kot težave s spominom.
Demenca z Lewyjevimi telesci
Lewyjeva telesca so nenormalni skupki beljakovin, ki se pri tej obliki demence začnejo kopičit v možganih bolnikov.
Pri tej obliki demence se prepletajo znaki, podobni tistim pri Alzheimerjevi bolezni (spominske motnje, težave s prostorsko predstavljivostjo, govorom in drugimi spoznavnimi sposobnostmi) ter znaki Parkinsonove bolezni (tresavica, upočasnjenost gibov in mišljenja, rigidnost, manj izrazita obrazna mimika).
Demenca z Lewyjevimi telesci ima značilne simptome, kot so izrazite vidne halucinacije, ki se jim lahko pridružijo še blodnje, hude nočne more, katerih se bolnik po prebujanju ne spominja; pridruženi so tudi znaki Alzheimerjeve bolezni, predvsem težave s pozornostjo in orientacijo; spomin je relativno ohranjen; značilni so bolj ali manj izraženi znaki parkinsonizma (tremor, rigidnost, upošasnjenost).
Frontotemporalna demenca
Gre za demenco, pri kateri pride do propada možganskih celic v frontalnem in temporalnem predelu možganov. To sta področji, ki ju povezujemo s centrom osebnosti, značaja, obnašanja, mišljenja, presoje, centrom za govor ter motoriko.
Prvi simptomi frontotemporalne demence se običajno pojavijo 10 let prej kot simptomi pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo.
Značilno je, da se prvi simptomi pojavijo prikrito in jih večinoma ne opazimo oziroma jih bližnji ne povezujejo z boleznijo, nato pa bolezen postopno napreduje.
Bolniki imajo že zgodaj v poteku bolezni težave s socialnimi stiki; spremeni se jim osebnost in postanejo čustveno zbledeli. Pogosto tudi izgubijo sposobnost racionalne presoje in uvida v svoja dejanja in težave.
Izrazite so spremembe osebnosti (bolniki postanejo nefleksibilni, nevztrajni; prenehajo skrbeti zase; dezinhibirani so; mogoče je, da več preklinjajo; spremenijo prehrambne navade; začnejo se vesti stereotipno in ponavljajoče) ter motnje govora (bolniki postanejo bolj redkobesedni; težave imajo z iskanjem besed; govor postane ponavljajoč in stereotipen; s slabšanjem bolezni lahko bolniki celo izgubijo sposobnost verbalne komunikacije).
Bolezni, ki so povezane z demenco
Demenca pri Huntingtonovi bolezni
Huntingtonova bolezen je dedna nevrodegenerativna bolezen, pri kateri zaradi mutacije v genu za huntingtonin nastane nenormalna beljakovina, ki uničuje možganske celice.
Bolezen se običajno pojavi med 30. in 50. letom starosti kot značilen trias: motorične težave (pojavijo se sunkoviti, nenadzorovani gibi, imenovani horea; kasneje pa pride tudi do okorelosti), demenca (pojavijo se težave s spominom, presojo, načrtovanjem, učenjem) ter psihiatrične težave (depresija, anksioznost, agresivnost, čustvena okorelost, kompulzivno vedenje).
Travmatska poškodba možganov
Poškodba možganov pri udarcu v glavo zaradi padca, poškodbe pri boksu in ostalih športih ali nesrečah lahko povzroči demenco. Odvisno od predela, ki se je ob travmi poškodoval, se lahko razvijejo različni simptomi demence.
Creutzfeldt-Jakobova bolezen
Gre za izjemno redko in smrtno nevarno degenerativno nevrološko bolezen, ki jo povzročajo posebni infektivni proteinski delci, imenovani prioni.
Prioni so nenormalno zviti proteini, ki se odlagajo v možgane in s tem uničujejo možganske celice.
Obstaja več oblik Creutzfeldt-Jakobove bolezni, med katerimi je najpogostejša sporadična oblika, katere vzrok še ni povsem znan.
Obstajajo pa še variantna oblika, ki je povezana z epidemijo bolezni norih krav, iatrogena oblika, ki nastane zaradi okužbe s prioni pri raznih medicinskih posegih, ter dedna oblika, ki je povezana z genetskimi motnjami, ki vodijo v nastanek prionov.
Značilni so hudi nevrološki znaki, ki se pojavijo nenadno in hitro napredujejo. To so predvsem hitro napredujoča demenca, psihiatrične motnje, mišični krči, epileptični napadi, okorelost in še druge motorične težave.
Demenca pri Parkinsonovi bolezni
Pri približno 30 % bolnikov s Parkinsonovo boleznijo se pojavi demenca. Prvi znaki demence se običajno pričnejo kazati več let po pojavu parkinsonizma. Kažejo se predvsem kot motnje pozornosti, načrtovanja ter orientacije. Težave s spominom običajno niso vodilni simptom.
Demenci podobna, ozdravljiva stanja
Del stanj, ki povzročajo znake demence, je ozdravljivih. Ko odpravimo osnovni vzrok, se kognitivne težave omilijo ali izginejo, zato je iskanje vzroka prvi korak obravnave.
Okužbe centralnega živčnega sistema
Demenci podobne simptome lahko povzročajo okužbe centralnega živčnega sistema, kot sta meningitis in encefalitis. Ob zdravljenju okužbe se omilijo ali izginejo tudi znaki demence.
Metabolne in endokrine bolezni
Bolniki s težavami s ščitnico, hipoglikemijo, pomanjkanjem kalcija ali natrija, pomanjkanjem vitamina B1, B5 in B12 lahko razvijejo znake demence, ki pa izginejo, ko pozdravimo osnovno bolezen.
Zdravila
Demenca se lahko pojavi tudi kot stranski učinek nekaterih zdravil.
Možganski tumorji
Demenca se lahko pojavi tudi zaradi možganskega tumorja. Tumor lahko namreč pritisne na nekatere pomembne predele možganov in povzroči simptome in znake demence.
Normotenzivni hidrocefalus
Gre za stanje, ki nastane zaradi povečanih možganskih ventriklov. Pojavi se značilen trias simptomov: demenca, težave s hojo in urinska inkontinenca. Ob zdravljenju hormotenzivnega hidrocefalusa se omilijo tudi simptomi demence.
Terapevtske možnosti
Od leta 2018 je na svetovnem tržišču poleg farmakološkega zdravljenja možna tudi terapija s transkranialno pulzno stimulacijo (TPS®). Ta je mogoča tudi v Sloveniji.
TPS® je bil razvit v sodelovanju z raziskovalci z Medicinske univerze na Dunaju (Oddelek za nevrologijo) pod vodstvom prof. dr. Rolanda Beisteinerja in dr. Henninga Lohse-Buscha (Rheintalklinik, Bad Krozingen).
Udarni valovi so podobni ultrazvoku, toda obstaja velika razlika:
Medtem ko je ultrazvok v bistvu neprekinjeno valovanje s pogostimi nihanji predvsem v območju megahercev, imajo udarni valovi en sam tlačni impulz, ki traja približno 1 mikrosekundo, ki mu sledi natezni val z razbremenilnim učinkom, ki je nižje amplitude in traja približno 4–5 mikrosekund.
Ta v možganovini povzroči mehanotransdukcijo, stimulacijo rastnih faktorjev ter nastanek novih žil. Tako se spodbudi nastajanje in ohranjanje živčnih povezav v možganovini in posledično ohranjanje kognitivnih funkcij posameznika.
Pred pričetkom terapije s TPS® terapevt nanese na lasišče ali lase ultrazvočni gel, ki omogoča optimalen prenos impulzov. Klient si nato nadene posebna očala, s katerimi aparat zaznava položaj glave.
Med terapijo terapevt nežno premika ročnik po predelih na lobanji in tako stimulira predele možganov.
Terapija običajno traja približno 30 minut. V povprečju intenzivni program s TPS® obsega šest obravnav v obdobju dveh tednov.
Poleg terapije s TPS® se lahko dodatno izvaja še individualno usmerjen kognitivni trening, ki je usmerjen na specifične kognitivne nezmožnosti posameznika. Tako se ciljno trenirajo kratkotrajen delovni spomin, prepoznavanje oseb, orientacija v notranjem in zunanjem prostoru, sposobnost mišljenja in presoje itd.
Pogosta vprašanja
Kateri so prvi znaki demence?
Najpogosteje se najprej pojavijo težave s pomnjenjem novih informacij, iskanje besed in težave z načrtovanjem vsakodnevnih opravil. Zgodnje znake pogosto prej opazijo svojci kot oseba sama. Pri frontotemporalni demenci se namesto spomina najprej spremenita osebnost in vedenje.
Ali izguba spomina vedno pomeni demenco?
Ne. Izguba spomina ima lahko številne vzroke, med njimi depresijo, motnje spanja, pomanjkanje vitamina B12, bolezni ščitnice in stranske učinke zdravil. O demenci govorimo šele, ko upad kognitivnih funkcij ovira samostojno vsakodnevno življenje.
Ali se demenca da pozdraviti?
Progresivnih oblik, kot je Alzheimerjeva bolezen, s trenutnimi zdravili ne znamo pozdraviti; zdravljenje lahko blaži simptome in upočasni potek. Demenci podobna stanja zaradi okužb, presnovnih motenj, zdravil ali normotenzivnega hidrocefalusa pa so ozdravljiva, zato je natančna diagnoza ključna.
Pri kateri starosti se demenca najpogosteje pojavi?
Tveganje z leti izrazito narašča in starost je največji posamični dejavnik tveganja. Redkeje se pojavijo zgodnje oblike pred 65. letom, ki so pogosteje povezane z dednimi vzroki.