Vsak od nas pozna neprijeten občutek mrzlih nog, ki se nikakor nočejo ogreti. Sladkorni bolniki, ki imajo večkrat mrzle noge, pa bi morali biti nanje še posebej pozorni, saj so lahko pokazatelj resne okvare.
Spoznajte sedem simptomov diabetične polinevropatije oziroma periferne nevropatije, ki se razvije kot posledica sladkorne bolezni.
Ali ste vedeli?
Vsaki dve minuti nekomu na svetu postavijo diagnozo sladkornega bolnika.
Sladkorna bolezen in okvara živčevja
Do sladkorne bolezni ali diabetesa pride zaradi dalj časa trajajočega visokega krvnega sladkorja, saj telo bodisi ne proizvaja dovolj inzulina bodisi se nanj ne odziva ustrezno. Poznamo sladkorno bolezen tipa 1 in 2 ter nosečniško sladkorno bolezen.
Kako pa so povezani sladkorna bolezen in živčevje? Nevropatija je bolezen, ki lahko prizadene praktično kateri koli živec v telesu. Polinevropatija (»poli-« pomeni mnogo) pomeni, da je poškodovanih več perifernih živcev, pogosto se uporablja tudi izraz periferna nevropatija. Periferni živci so skupina živčevja zunaj možganov in hrbtenjače. Prenašajo informacije med centralnim živčevjem in drugimi deli telesa. Polinevropatija vpliva na več živcev v različnih delih telesa hkrati. Poškoduje lahko živce, ki nadzorujejo čute (senzorni živci), gibanje oziroma motoriko ali oboje hkrati.
Obstaja več kot 100 različnih tipov perifernih nevropatij, vsako kvalificiramo po tipu poškodbe na živčevju, vzrokih za to poškodbo ter simptomih, ki jih poškodba sproži.
Ena najpogostejših polinevropatij je diabetična polinevropatija, ki jo povzroči sladkorna bolezen. Drugi vzroki polinevropatij oziroma poškodb perifernih živcev so: prekomerno pitje alkohola, posledica avtoimunskih stanj, bakterijske ali virusne okužbe, zastrupitve, posledica kemoterapije, bolezni ledvic in jeter, posledica pomanjkanja vitaminov B in E, fizična poškodba kot posledica ponavljajočih se gibov (tipkanje, nepravilna in prisiljena drža) … Polinevropatija je lahko akutna (ki se prične iznenada) ali kronična (ki se postopno razvija oziroma slabša, pogosto več mesecev ali celo let, preden opazimo tipične simptome).
Diabetična polinevropatija
Diabetična polinevropatija je sicer pogosto stanje, ki prizadene kar 60 do 70 % odraslih sladkornih bolnikov. Gre za najbolj pogosto obliko nevropatije, obolijo pa povečini bolniki z neurejenim krvnim sladkorjem ali tisti, ki trpijo za sladkorno boleznijo že več kot 25 let. Diabetična polinevropatija je postopno naraščajoča motnja živčevja, ki sicer še ni dokončno raziskana, predvideva pa se, da pride do poškodb živčevja, ker dalj časa trajajoče visoke ravni sladkorja v krvi zmanjšajo ali »zmedejo« živčne dražljaje ter tako poškodujejo živčna vlakna.
Kaj torej povzroča občutek mrzlih nog?
Prav diabetična polinevropatija je najpogostejši vzrok občutka mrzlih nog. Bolnik ima občutek mrzlih nog, čeprav ima v resnici na otip tople. To pa ni edini simptom, po katerem prepoznamo diabetično polinevropatijo. Poleg občutka mrzlih nog so mravljinci, občutljivost na dotik, boleče zbadanje, gluhost nog ali celo izguba ravnotežja, občutki stiskanja, obutih nogavic oziroma rokavic, goreče in pekoče bolečine v nogah in rokah najbolj prepoznavni simptomi tega stanja. Ponoči se simptomi lahko še okrepijo, med gibanjem pa omilijo, a problem je, da se bolniki zaradi bolečin težko gibljejo.
Zgodnja diagnoza je ključna
Veliko težavo predstavlja nepoznavanje bolezni; mnogi ljudje sploh ne vedo, da imajo sladkorno bolezen (kar ena tretjina vseh sladkornih bolnikov se svoje bolezni ne zaveda), zato niso pozorni na pojav simptomov in se čudijo nenavadnim občutkom v nogah in rokah. Stanje pa se vztrajno slabša. Ravno zato je pomembno, da se širijo informacije o sladkorni bolezni ter da se posamezniki o vseh spremembah čim prej posvetujejo z osebnim zdravnikom.
Ko ugotovimo, da nimamo mrzlih nog le zaradi zimskih razmer in obiščemo zdravnika, bo ta že po opisanih simptomih posumil na polinevropatijo. Napotil vas bo na EMG (igelno elektromiografijo) in izmeril hitrosti prevajanja po senzoričnih in motoričnih živcih. Napredek bolezni se meri s primerjanjem ponovnih preiskav.
Bodite pozorni na simptome:
- občutek mrzlih nog,
- mravljinci v okončinah,
- občutljivost na dotik,
- boleče zbadanje,
- gluhost nog ali izguba ravnotežja,
- občutki stiskanja, obutih nogavic oziroma rokavic,
- goreče in pekoče bolečine v nogah.
Poškodbe živcev so trajne, a težave lahko omilimo
Pri zdravljenju diabetične polinevropatije je zelo pomembno najprej urediti osnovno bolezen, torej diabetes – z zdravo prehrano, izogibanju alkohola, gibanjem in jemanjem vitaminov B-kompleksa, da ohranjamo raven sladkorja v krvi pod nadzorom. Že poškodovanih živcev žal ne moremo obnoviti, lahko pa zdravimo diabetično polinevropatijo – preprečujemo njen napredek oziroma vsaj omilimo prisotne bolečine in simptome. Zdravljenje največkrat poteka z različnimi zdravili, ki pa imajo neprijetne stranske učinke.
Študije so ponudile rešitev za osebe, ki trpijo za simptomi diabetične polinevropatije: visokotonsko terapijo. Bolj poznana nizkofrekvenčna elektroterapija stimulira zgolj mišice, visokotonska terapija pa gre še globlje – vpliva na mišice, živce in izmenjavo snovi med celicami, torej celično regeneracijo. Uporablja visokotonske frekvence, med 4000 in 32000 Hz (medtem ko nizkofrekvenčna terapija doseže le 200, srednjefrekvenčna pa do 4000 Hz), kar omogoča, da v telo vnašamo več energije. Prav tako sta pri visokotonski terapiji intenziteta toka in frekvenca sočasno modulirani – obe spreminjata svojo intenziteto, kar še poveča terapevtski učinek, prav tako pa ga tudi podaljša, v primerjavi s klasično (javnozdravstveno) 10–20 minut trajajočo elektroterapijo, lahko visokotonsko terapijo izvajamo do 60 minut.
Velik obseg različnih frekvenc pri visokotonski terapiji omogoča, da so vsi obravnavani delčki tkiva spodbujeni k resonanci, kar prinaša pozitivne učinke telesu. Drugače povedano: energija, ki jo vnesemo v telo, aktivira in poživi telesne celice, tkiva zanihajo, s spodbujeno celično izmenjavo pa lajšamo bolečine, ki jih prinaša diabetična polinevropatija. Visokotonska terapija poleg aktivacije celic in s tem normalizacije izmenjave snovi tudi izboljša občutljivost na inzulin, pomaga pri zmanjševanju telesne teže, nima pa nobenih neželenih stranskih učinkov.
»Visokotonska terapija je bolnikom prijetna. Večina jih med terapijo zaspi, po terapiji pa se počutijo osveženo, kot po dolgem sprehodu. Učinek se pogosto začne že po prvi terapiji, praviloma pa med prvima dvema tednoma zdravljenja, ob rednih, vsaj treh obravnavah na teden. Edini aparat za visokotonsko terapijo na tržišču je HiToP – High Tone Power Therapy. Tudi sama to terapijo v zasebni fizioterapiji s pridom uporabljam in poročam lahko o navdušujočih rezultatih, ki samo potrjujejo zgoraj navedena dejstva. Vsekakor vsem priporočam, da izkoristite priložnost in se seznanite s to novostjo in jo tudi čim prej uporabite v praksi.«
Natalija Mrevlje, dipl. fizioterapevtka
Izberite najboljše, izberite HiToP
HiToP oziroma High Tone Power Therapy je razvil in patentiral nemški zdravnik dr. Hans-Ulrich May, ki je hotel izboljšati učinkovitost klasične elektroterapije ter razširiti njeno uporabnost. Razlike med običajno in HiToP terapijo so vidne v boljšem učinku, napredni tehnologiji in praktični uporabi aparata. Poleg tega lahko HiToP terapija traja kar šestkrat dlje in uporablja najmanj deset elektrod. Ni pa primerna za: paciente z vročinskimi organskimi infekcijami, paciente z lokalnimi bakterijskimi infekcijami, ljudi s srčnimi spodbujevalniki ter nosečnice.
HiToP lahko preizkusite ter si aparat izposodite za terapije na domu na tej povezavi ali v podjetju Semos, ki ima skoraj 25-letne izkušnje na področju prodaje in servisa medicinskih aparatov. Semos nudi celovito ponudbo: svetovanje pri nakupu, pomoč pri financiranju, servis in tehnično podporo po nakupu aparata ter zagotavljanje potrošnega materiala in originalnih rezervnih delov.
Vas zanima kako do terapije s SEMOS aparAti?
